Detektorji plinov so namenjeni zgodnjemu opozarjanju na uhajanje nevarnih snovi, ki jih človek pogosto ne zazna z vonjem ali vidom. V gospodinjstvih se najpogosteje uporablja detektor ogljikovega monoksida, CO alarm, javljalnik zemeljskega plina, metana, propan-butana ali LPG. Koristni so pri plinskih kotlih, pečeh, štedilnikih, kaminskih vložkih, v garažah, delavnicah, avtodomih, počitniških hišah in prostorih, kjer se uporabljajo plinske jeklenke ali naprave z zgorevanjem.
Največ zanimanja za detektorje plinov je pred kurilno sezono in pozimi, ko kotli, grelniki vode, peči in kamini delujejo dlje kot v preostalem delu leta. Praktični so tudi ob prenovi, po zamenjavi naprave, pri selitvi v starejšo hišo ali pred potovanjem z avtodomom. Detektor uhajanja plina je smiseln povsod, kjer lahko slabo zgorevanje, netesna cev ali okvara naprave v nekaj minutah ogrozi zdravje in premoženje.
Pri izbiri je treba najprej vedeti, kateri plin želite nadzorovati. Drugačna naprava se uporablja za ogljikov monoksid kot za gorljive pline, na primer zemeljski plin, propan ali butan. Preverite certifikate, glasnost alarma, življenjsko dobo senzorja, način napajanja, možnost stenske montaže, opozorilo na napako in tipko za redni preizkus. Pri CO detektorju poiščite skladnost s standardom EN 50291, pri javljalniku gorljivih plinov pa se prepričajte, da je model namenjen izbranemu plinu in prostoru uporabe.
Pravi izdelek boste lažje izbrali, če si zapišete tvegana mesta v stanovanju ali hiši in jim določite vrsto plina. Zemeljski plin in metan se dvigata, zato se senzor običajno namesti višje, propan-butan in LPG pa se spuščata proti tlom; pri ogljikovem monoksidu upoštevajte navodila proizvajalca in položaj kurilne naprave. Primerjajte več modelov po tehničnih podatkih, ocenah uporabnikov in dostopnosti nadomestnih baterij, po namestitvi detektor redno preizkušajte in ga po izteku življenjske dobe senzorja zamenjajte.
